Tema: Muzej norosti in grad Cmurek

»Po vseh peripetijah, ki smo jih bili deležni v Muzeju norosti od konca januarja naprej, ko smo prejeli sklep o preklicu soglasja o uporabi gradu Cmurek, se je 13. maja na gradu na sestanku končno oglasil državni sekretar Cveto Uršič.«

»Zelo si želimo, da bi se to zgodilo čim prej. Ne le zaradi Muzeja norosti, temveč tudi zaradi ljudi, ki živijo in delajo v tem največjem zavodu v Sloveniji.«

»Končno smo lahko navezali stik z ljudmi, ki živijo v Hrastovcu, in nekaj nas jih je tudi že obiskalo.«

»Zaradi zgodovine gradu se posvečamo predvsem ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, a ozaveščamo javnost o vseh težavah, s katerimi se morajo spoprijemati ljudje z ovirami, ker jih družba ne sprejema kot celovite osebe.«

»Nismo pridobili nobenih javnih sredstev, sami smo pridobili sredstva v mednarodnih krogih, ker so prepoznali vrednost našega delovanja.«

»Pripeljali smo ogromno ljudi v ta kraj, za katerega so mnogi prepričani, da je predaleč, da bi ga bilo vredno ohranjati ali razvijati. Smo domačini, živimo za ta kraj in smo pripravljeni zanj dati svoje proste ure in znanje.«

»Nihče ne želi upravljati tega gradu, kar je po svoje tudi žalostno, saj je to eden redkih spomenikov, ki ima atraktivno zgodovino, vsebino in ljudi, ki so zanj pripravljeni delati.«

»Na svoje grozljivo srečanje na dvorišču in potem v gradu samem, kamor so nas vodili na obisk h gluhonememu očetovemu stricu skozi 'kletke', obdane z mrežo, v katerih so poskakovali goli 'ljudje', podobni bolj opicam, saj so na nas kričali – tako so se z nami sporazumevali, osebje pa jih je 'umivalo' ali mirilo s curki vode –, sem se spomnila večkrat.«